Med

Zgodovina in mitologija

Med zagotovo spada med najbolj znane čebelje pridelke, ki ga ljudje cenijo že od samega začetka. Ta neprecenljiv dar čebel poleg obilja simbolizira tudi sodelovanje, saj je za njegov nastanek potrebnih na tisoče in tisoče čebel, ki med seboj sodelujejo. V starih civilizacijah in različnih religijah je med pomenil nesmrtnost in duhovno čistost, zato je bil nepogrešljiv del različnih ritualov ter zdravilstva.

Najstarejše upodobitve človeka v povezavi s čebelami segajo skoraj 20.000 let v preteklost, v čas kamene dobe, ko je v Pajkovi jami v španski pokrajini Valencija nastala upodobitev nabiranja medu. Med je zaradi okusa, sladkobe, vonja in izgleda predstavljal dragoceno živilo, katerega izvor so pogosto pripisovali kar bogovom, in je bil pogosto rezerviran le za najvišje sloje prebivalstva. Z razmahom čebelarstva je postal dostopnejši širši množici.

Arheološki ostanki pripovedujejo, kako so stari Egipčani med uporabljali v prehrani, za zdravljenje in nego, ga darovali bogovom ter uporabljali v pogrebnih ritualih. Stari Grki so ga povezovali s kultom mrtvih in simboliko nesmrtnosti, Rimljani pa so mu poleg obredne vloge namenili pomembno mesto v kulinariki. Visoko cenjen je bil tudi v indijski in kitajski kulturi, v krščanski religiji simbolizira božjo besedo, v odročnih predelih Himalaje pa ga razumejo kot povezavo med zemeljskim in božanskim.

Nastanek in izvor medu

Med izdelujejo medonosne čebele, ki surovine iz narave oplemenitijo s svojimi encimi ter ga skladiščijo v satju, ki obenem predstavlja njihov dom. Za pridelavo medu pašne čebele v naravi nabirajo medičino (nektar) in mano, zato po izvoru ločimo med na cvetlični oziroma nektarni med ter gozdni oziroma manin med. Čebelja družina lahko v obdobju cvetenja in medenja pridela tudi do 300 kg medu — večino porabi za lastno preživetje in razvoj, del pa ga vzamejo čebelarji.

Pašne čebele nabrano medičino ali mano shranijo v medni želodček, ki lahko sprejme med 40 in 70 mg — kar predstavlja tudi do 90 % mase čebele. Za poln želodček mora ena čebela panj zapustiti desetkrat na dan in obiskati do 1000 cvetov. Za pridelavo 1 kg cvetličnega medu morajo čebele obiskati približno štiri milijone cvetov.

Medičino izločajo cvetovi medovitih rastlin z namenom privabljanja opraševalcev; je nagrada za žuželke, ki rastlino oprašijo. Mane ne proizvajajo cvetovi, temveč parazitske uši, ušice in kaparji, ki se naselijo na rastlinah in izločajo sladke kapljice. Čebele obogatijo medičino in mano z encimi ter beljakovinami, tekočino sušijo z ventiliranjem kril, dokler ne doseže gostote, pri kateri kvasovke ne morejo preživeti. Med med zorenjem gosti, saharoza se razgrajuje v glukozo in fruktozo, nastaja pa tudi vodikov peroksid, ki preprečuje razvoj mikroorganizmov. Zrel med čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci.

Vrste medu in uporaba

V Sloveniji smo lahko ponosni, da zaradi botanične raznolikosti in načina kmetovanja naše čebele pridelajo veliko različnih vrst medu. Najpogostejših je sedem: akacijev, lipov, cvetlični, kostanjev, smrekov, gozdni in hojev med. Čebelarji ponudijo še druge — med oljne ogrščice, sončnični, javorjev, žajbljev…

Žal je še danes najpogostejša uporaba medu kot sladilo v toplem čaju, a je zaradi svoje sestave veliko več od tega. Uživamo ga lahko oralno (v satju, raztopljenega v tekočini, ki naj ne presega telesne temperature, v mešanicah ali kapsulah) ali lokalno za nego in zdravljenje kože. Nepogrešljiv je pri razstrupljevalni masaži z medom, ki jo izvaja usposobljen terapevt. Za krepitev zdravja je pomembno, da uporabljamo med ustrezne kakovosti iz lokalnega okolja; v apiterapevtske namene se uporablja le sonaravno oziroma ekološko pridelan med.

Lastnosti medu

Higroskopičnost

Med je naravno higroskopičen — zlahka absorbira vlago iz okolice. To lastnost lahko izkoristimo za ohranjanje svežine hrane, po drugi strani pa postane bolj dovzeten za fermentacijo, če ni pravilno shranjen. Zato ga hranimo v nepropustnih posodah na suhem in hladnem mestu.

Kristalizacija

Kristalizacija se pojavi le pri pravem, kakovostnem medu in je popolnoma naraven proces — od tod izvira izraz strd. Medovi z več glukoze kristalizirajo prej (nekateri že v panju), medovi z več fruktoze pa potrebujejo dlje časa; takšna sta akacijev in kostanjev med.

HMF in sestava medu

HMF (hidroksimetilfurfural) je organska spojina, ki nastane pri segrevanju sladkorjev v medu. Njegova prisotnost je naravna, visoka koncentracija pa kaže na prekomerno segrevanje ali dolgo shranjevanje. Med naj bi vseboval manj kot 40 mg HMF na kilogram.

Sestava se razlikuje glede na vrsto, splošno pa med vsebuje: sladkorje (70–80 %, pretežno fruktozo in glukozo), vodo (14–20 %), encime (invertaza, diastaza, glukoza oksidaza), minerale (kalcij, kalij, natrij, železo, magnezij), vitamine (B1, B2, B6, C, niacin) in antioksidante (fenolne spojine, flavonoide, karotenoide).

Apiterapevtska uporaba

Med se v apiterapiji uporablja zaradi številnih zdravilnih lastnosti:

• Celjenje ran: antibakterijske lastnosti preprečujejo okužbe in pospešujejo celjenje.
• Prebavne težave: blaži razjede, zgago in sindrom razdražljivega črevesja (IBS).
• Krepitev imunskega sistema: redno uživanje povečuje odpornost proti okužbam.
• Lajšanje kašlja in vnetja grla: priljubljeno naravno zdravilo.

Indikacije

• Vnetja in okužbe dihal
• Prebavne težave (zgaga, razjede, IBS)
• Slabo celjenje ran in opeklin (diabetične rane)
• Zmanjšana odpornost in pogoste okužbe
• Suh kašelj in vnetje grla
• Spodbujanje splošne vitalnosti in energije

Med in odpornost bakterij

Med, podobno kot propolis, velja za naravni antibiotik, proti kateremu bakterije težko razvijejo odpornost. Deluje prek več mehanizmov hkrati — visok osmotski pritisk, kislost in vsebnost vodikovega peroksida ustvarjajo pogoje, neugodne za rast bakterij. Zato je učinkovit tudi pri okužbah, odpornih na klasične antibiotike.